Nadaljevanje zgodbe

Nikita je odložil prenosnik in se utrujen in razdražen obrnil k njej.

"Tudi on je tvoj prijatelj in vedno si ga sprejela! Ne bodi takšna. Ti je neprijetno, če se smeji? Je čisto enak kot vedno, nič več. Vedno si bila preveč občutljiva na te stvari."

Žana je vzdihnila, a njen obraz je postal še bolj napet.

"Ne poslušaš me! Spet si je drznil reči, da bi morala 'spremeniti najino spolno življenje' in predlagati, da 'eksperimentirava' z nekom drugim! Se tega sploh zavedaš?! Misli, da lahko kar tako pride v najino spalnico? Teh neumnosti ne bom prenašala! In ti sediš tam, molčiš, kot da je vse v redu!"

Nikita je čutil, kako mu ledi kri po žilah. Artjom je znal biti nesramen, ampak ne tako nesramen. Vedno se je šalil, a nikoli ni prestopil te meje. Morda je res rekel kaj neprimernega, ampak malo verjetno je bilo, da so bile njegove besede tako nevarne.

„Počakaj, misliš resno? To je rekel Artjom?“ Nikita je vstal in čutil, kako se mu v notranjosti napenja. Nikoli si ni mislil, da je lahko tako resno. „Ampak samo šalil se je, Žana. Ne delaj iz krtinjače gore. Ali se ne moreš preprosto mirno pogovoriti z njim, da se to ne bo ponovilo?“

Žana je vrela od besa.

"Res ničesar ne razumeš! Kako se lahko tako šališ? To ni šala, Nikita! To je preprosto nesprejemljivo! In ti tudi, vedno ga zagovarjaš! Dovolj je! Ne bom več prenašala, da je ves čas v naši hiši, in to moraš razumeti tudi ti!"

Nikita je čutil, da mu skoraj zmanjkuje potrpljenja. Vedel je, da težave z Artjomom niso bile le prepiri zaradi njegovih šal, ampak tudi, da Žana ni mogla sprejeti njegovega prijateljstva. Ni šlo le za nesporazum, temveč za boj za ozemlje v njunem odnosu.

„Pretiravaš!“ Njegov glas se je otrdel. „Artyom je bil moj prijatelj, še preden si prišel v moje življenje. Ne bom ga zapustil. Ni nam hotel uničiti življenja, ti pa ... Iz nič delaš veliko stvar.“

Žana je vzela svoje stvari in se odpravila proti vratom.

"Prav. Naj vse ostane tako, kot je. Samo zapomni si: teh škandalov v hiši ne bom prenašal. Ne bom se počutil, kot da sem na poskusnem polju. Naj tvoj prijatelj obdrži tvoje šale, jaz pa bom živel, kot mi je všeč."

Nikita je vstal, pograbil ključe in se odpravil proti njej.

"Počakaj. Ne moreš kar tako oditi iz tega pogovora, ne da bi ga razrešila! Zhanna, pomembno je, da te slišim!"

Žana je bila že na hodniku in ne da bi se obrnila, je rekla:

"Ne slišiš me. Slišiš samo svojega prijatelja. In očitno ti je vseeno, kako se počutim. To je to, Nikita, na tebi je, da se odločiš."

Tiho je zaloputnila vrata za seboj in odšla. Nikita je ostal sam v praznem stanovanju, čutil je, kot da ga je v obraz zadel mrzel veter.

Ponovno je pogledal na prenosnik, a se ni mogel več osredotočiti. Mislil je le na to, kako se njun odnos nekako začenja rušiti. Artjom, šale, njuno osebno življenje – vse je postalo en velik problem. In nihče ni vedel, kako bi ga rešil.

Nikita je stal v praznem stanovanju in poskušal pomiriti vihar, ki je divjal v njem. Razumel je, da se z vsako besedo, z vsakim nepomembnim prepirom bolj oddaljujeta. Vedno je mislil, da je njun odnos močan, a zdaj, sam v sobi, ga je preplavil neprijeten občutek, da se nekaj ruši.

Vedel je, da je Žana odšla k materi. V njuni hiši je vedno obstajala nevidna pregrada, ki se je pojavila takoj, ko so se začeli resni pogovori o čustvih. Izogibala se jim je. In on tudi. Bilo je lažje kot govoriti o pravih razlogih za napetost. Nikita je pogledal na uro. Čas se ni premaknil. Vstal je in šel k oknu.

Minilo je že nekaj ur, napetost pa se ni umirila. Pomislil je, kako mirno je bilo prej, ko sta se smejala, razpravljala o novicah in nista postavljala tako težkih vprašanj. Vedel je, da ne bo mogel pozabiti Žaninih besed, njenih obtožb. Pa vendar ni mogel verjeti, da je vse tako resno.

Zvoki iz kuhinje so prekinili njegove misli. Bil je njegov telefon – sporočilo od Artjoma. Nikita ga je odprl in prebral: »Hej, si sploh živ? Imamo načrt za nocoj. Se želiš sprostiti?«

Nikita se je zasmejal, a je bil kratek in vznemirjajoč. Artjom je bil še vedno njegov najboljši prijatelj, a zdaj ni bil nekdo, s katerim bi se lahko pogovarjal o sedanjosti. Pomembno je bilo le, kako bosta z Žano našla skupni jezik.

Poklical je Žanino številko, a je slišal le piske. Ni se oglasila. Nikita je ponovno poklical njeno številko in spet slišal le piske.

„Mogoče ima prav?“ se mu je bliskovito porodila misel. Morda bi se moral poskusiti znebiti vsega, kar ju je zadrževalo? Vendar ni vedel, ali bi lahko živel brez tega, kar je bil njegov temelj – brez intimnosti, brez iskrenosti, ki sta si jo nekoč delila.

Telefon je odložil na mizo, sedel na stol in začel razmišljati. Misli so mu rojile po glavi, a nobena ni prinesla jasnosti. Vse je bilo tako, kot je bilo, a vendar ni bilo več pomembno.

Morda se bosta jutri spet pogovorila. Morda bosta spet šla vsak svojo pot, ampak nihče ne ve, kako dolgo bo to stanje trajalo. In kar je še pomembneje, kaj se bo z njima zgodilo, če se bo tako nadaljevalo?